Svet je vmes

Med clovekom in clovekom ni razlike, le premor in bolecina. Pesniska zbirka, v kateri pesmi vznikajo kot posledica avtorjevih srecanj predvsem s samim sabo. Zbirka je razdeljena na pet delov, ki konceptualno povezujejo njene sticne tocke. V pesmih preigrava filozofske, refleksivne, eksistencialne in druzbeno-angazirane teme, ki so pesnikova mantra iz zbirke v zbirko. Oblikovno in vsebinsko so dokaj raznolike.
V daljsih po eni strani razmislja o eksistencialnih vprasanjih, kot so dusa, svet, dom, poslanstvo in usoda pesnika, po drugi strani skoznje rise cisto vsakdanje zgodbe in podobe. Kot vezni elementi med te daljse pesmi pa se na nacin ponavljajoce se mantre vrivajo petvrsticnice, ki ponujajo razmislek o cloveku, smrti, svetu ... Pesniska govorica je pogosto abstraktna in komunicira v simbolnih podobah, skozi arhetipe, spet drugic je direktno neposredna, lahko bi rekli vsakdanja.
Kljub temu, da je ton zbirke izrazito oseben, saj je svet »od znotraj« in obcutno poudarjen, pa Steger z mnogimi formalno-jezikovnimi igrami, bralcu omogoca povezanost z besedilom. Avtor o zbirki: Ko je umolknilo. Ker ni imelo vec kraja. In ne smisla. Nobenega. Nikjer. Ko je prenehalo in je bilo dobro tako brez. In je bil zivi konec, ko je umolknilo. Kje, kje je umolknilo? Vsepovsod. Kaj? Vse, vse je umolknilo.
In ni bilo vec nobenega odmeva. In ni bilo mojega zivljenja, ki ni moje, v besedah, ne besed, ki niso moje, v zivljenju mojem. Nic. Ko je vse, prav vse umolknilo. In vec ni bilo. In sem vedel, da se vec ne vrne. Nikdar. Pa se je, potihoma in kot da je neizbezno. Se je pretihotapilo kot nepozabljiv glas. Kot ritem, ki ga nisem mogel vec stresti ven, ven iz votle lobanje. Moje? In se je ponavljalo. Donece kotrljanje.
In ni hotelo oditi. Pojdi proc, sem rekel. In nisem rekel jaz. Izgini, sem zavpil. Pa je bilo vse glasnejse. Je vse bolj prerascalo v ponovitvah gibanja. Od kod, od kod je gnalo? Ne iz mrtvega. Ne iz zivega. Iz slepote moje taksen dar? V tujca, ki tuhta brez misli, obraca odsotno, vrti po pustih ustih, kar se ne pusti izreci. Zmeraj znova. In sem sam igraca ponovitev? Ponovno? Toda cemu? Z vsem, kar nima kraja.
In ne sedanjosti. Nikjer? Z nikjer. In z nikjer vsepovsod. Kjer je se svet. A ne vec moj. Svet nekega cloveka. Ne tu ne tam. Vmes.