Strnišča - Zgodbe o otrocih in vojni

"Glejte tisto pozeto jecmenovo njivo! Tam je zdaj posuseno strnisce. To, vidite, sem jaz. Strnisce. Pozeta njiva." Ljudje ne maramo vojn. Ves svet je proti vojnam. A obenem se te neprestano dogajajo - ze od pradavnine. Tudi literatura je polna zgodb o velikih zavojevalcih in zmagovalcih. Kje so v teh zgodbah usode najmanjsih, najranljivejsih, otrok? Zame so vsekakor otroci najvecje zrtve vojn, ki jih tako ali tako zakuhajo veckrat patoloski militaristi - odrasli.
Otrok ne more razumeti, za kaj gre, kje so vzroki za nenadno spremembo iz miru v zlo. Otroci bi bili radi z mamo in ocetom, radi bi v miru spali in ne bi bili radi lacni. In da bi jih ne bilo strah. Knjiga prinasa devet kratkih zgodb, za katere avtor pravi, da jih je ze dolgo nosil v sebi. Lepe, nekatere pretresljive, celo tragicne zgodbe o otrocih v raznih vojnah in o njihovem trpljenju. Zgodbe so mozaik prvoosebnih pripovedi ...
Pripoveduje jih avtor, vsevedni pripovedovalec. Kljub zahtevni tematiki, ki bralca spravi do solz, knjiga ni v celoti crna ali pesimisticna, ampak ostaja cloveska, navsezadnje govori o rojstvu, bozicu, toplem zatociscu druzine, pomenu matere, oceta ... To je popisano v teh zgodbah, ki jih je pisalo zivljenje. In ki bi jim avtor najraje dal podnaslov Da se ne pozabi. Med Partljicevimi zgodbami se prepletajo ganljive podobe otrok s fotografij Stojana Kerblerja.