Podnebne spremembe

Franci Novak je v pesniskem prvencu Otrostvo neba, leta 2011 nominiranem za Veronikino nagrado, bralcev pogled usmeril na pokrajino; avtor je v teh pesmih neznaten, tih opazovalec, slikar pejsaza. Narava prerasca clovesko - to obcutje je raztreseno tudi po zbirki kratke proze Podnebne spremembe, recimo v zgodbi »Literatura« : »[Z]azdelo se je, da so beli pravokotniki na prehodu za pesce krhke, izmuzljive plosce, ki plavajo na temni gladini.« Zgodbe se odvijajo v nedolocljivem danes ob hisah z vrtovi, na piknikih, lokalnih literarnih krozkih, gostilnah, na koncertih, izletih.
Na prvi osvrk je dogajanje karseda vsakdanje, v slovenski prozi izstopa morda po detajlni topografiji sodobnega podezelskega zivljenja. A pod gladino se giblje nekaj zelo starodavnega, arhetipskega; izpisanega v lakonicnih, izciscenih stavkih, ki jih nenadoma prerezejo metafore. V zgodbi »Cvetje« realisticni, potujeni prizori neprivlacne mladostniske zurke naenkrat dobijo metafizicno globino, vrzeni smo v mesanico erosa in tanatosa, v pretepu bliskata kri in sovrastvo, vmes potujejo jasni seksualni signali mladine.
V likih za trenutek uzremo njihove dvojnike: »Didzej se je sklonil globoko nad mesalno mizo, in ko ga je od spodaj osvetlila svetloba neke luci, se je zdelo, da je starec, ki z odprtimi dlanmi zajema iz nekega studenca.« Vcasih je slutnja preseznega, neznanega tako mocna, da se zdi, da bomo zdrsnili v fantastiko - ko se oce zave, da s svojimi gibi ponavlja sinovo nocno moro, otrpne, dokler ga otrok ne vrne na trdna tla: »Saj so bile samo sanje« .
A to ne pomeni, da skrivnost ne obstaja. Novak nam jo kaze v vsaki zgodbi. Zelo tiha je, sledi ji v natancnem, zacudenem pogledu, ki navrta v rutino. Jelka Ciglenecki